Tkanje tkanine je ključni vidik strukture tkanine za posteljnino; običajne vrste vključujejo navadno, keper in satensko vezavo. Za navadno vezavo je značilno enakomerno prepletanje osnove in votka, kar ima za posledico stabilno, vzdržljivo strukturo,-primerno za visoko-uporabo v hotelskih okoljih. Keper tkanje uporablja drugačen vzorec prepletanja, ki običajno daje mehkejšo, debelejšo tkanino z udobnim-otipom. Satenasto tkanje vključuje manj točk prepletanja, kar ustvarja bolj gladko in fino površino z značilnim sijajem, zaradi česar je priljubljena izbira za srednje{6}}do-visoko-hotelsko posteljnino. Poleg same vezave na tesnost tkanine vplivata tudi število preje in gostota osnove/votka. Optimalna gostota zagotavlja dobro ravnost in vzdržljivost, hkrati pa preprečuje pretirano tesnost, ki bi lahko ogrozila zračnost.
Tkanine za hotelsko posteljnino so običajno podvržene zaključnim postopkom-kot so beljenje, barvanje, mercerizacija in mehčanje-da izpolnijo posebne estetske in funkcionalne zahteve. Bela posteljnina je standardna v hotelih, kar zahteva visoke standarde za čistočo površine, belino in vzdržljivost pri pranju. Vrhunske tkanine so pogosto podvržene mercerizaciji ali drugim obdelavam za izboljšanje leska in teksture, zaradi česar je posteljnina mehkejša in bolj gladka. Končna kakovost tkanine ni določena z enim samim dejavnikom, temveč s kombinacijo surovin iz vlaken, kakovosti preje, gostote osnove/votka, strukture tkanja in končnih postopkov. Pri pridobivanju je težko v celoti oceniti kakovost, če se zanašamo samo na imena tkanin ali število preje; bistvena je celovita ocena, ki vključuje dejanske vzorce in delovanje po pranju.
